Losos dvoma

Ko preberete prvih nekaj strani “še zadnje štoparije po galaksiji” imate občutek, da je to pravzaprav le skrbno izbran reklamni slogan, narejen nalašč zato, da bi čim več nepazljivih oboževalcev Douglasa Adamsa pritegnili k takojšnjemu nakupu. In ko knjigo, nekaj ur kasneje, zaprete, pravzaprav ugotovite da je to res. Iz tega bi sicer lahko sklepali, da je Losos dvoma pravzaprav nateg Douglasovih založnikov in dedičev, a še preden utegnete pomisliti na to, ugotovite, da je knjiga polna vsega tega, zaradi česar ste vzljubili kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji, in da vam ni prav nič žal, da ste zanjo plačali, kolikor pač že ste in ob njej prebili tistih nekaj uric sreče in glasnega krohotanja.

Skoraj bi lahko rekel, da je ta knjiga boljša od vseh štoparij in detektivskih pregonov (Dirk Gentley), skoraj… Ob prebiranju knjige ima namreč človek občutek, da je neposredno v stiku z, žal prezgodaj preminulim, velikim duhom našega stoletja Douglasom Adamsom. Vest o njegovi smrti me ni zadela na dan njegove smrti. O njem namreč nisem vedel nič. Njegove knjige sem bral ne da bi vedel, kdo pravzaprav je in koliko je star in ali je sploh še živ. Z Vodnikom sem se srečal tam nekje pri devetnajstih. Knjiga je bila takrat že kult in prepričan sem bil, da obstaja od nekdaj, da je delo enega od tistih starih angleških pisateljev z bujno domišlijo in smislom za humor, kakršnih ne delajo več. Konec koncev je bila znanstvena fantastika stvar petdesetih in šestdesetih let. Kasneje sem po knjižnicah naletel še na druge njegove knjige, za katere sem bil prepričan, da jih le jaz šele odkrivam in da so napisane že od vekomaj. Kdaj pa kdaj sem se celo vprašal, če ta starček, namreč Douglas Adams, nemara še kje ne živi svoje zaslužene spokojne starosti. Potem pa sem, nedavno, odkril Zvezdno ladjo Titanic. Kot vse Adamsove knjige sem jo prebral skorajda na dušek… in na zadnji strani odkril URL, ki je vabil na strani Starship Titanic. Pri priči sem se prestavil iz postelje za računalnik in vanj vtipkal omenjen URL. Na kaj sem naletel, si lahko pogledate, če tudi sami kliknete na zgornjo povezavo. Tudi sami ste opazili, da vas besno klikanje po ikoni ne pripelje nikamor, zato sem kliknil na link, ki je vabil na strani neke firme z imenom The Digital Village, ltd. Na kaj sem tam naletel, lahko prav tako kliknete sami… Tistega dne se je zame rodil in hkrati umrl Douglas Adams, prijazen temnooki sivolasi mož v rjavi čepici. Izguba, ki sem jo obtem čutil je bila enaka, kot če bi ga poznal od nekdaj. Izgubil sem prijatelja, ki mi je že slabih petnajst let stal ob strani, pa se tega nisem niti zavedal. Izgubil sem ga v trenutku, ko sem se ga zavedel…

Zdaj, ko sem prebral še zadnjo njegovo knjigo vem, zakaj sem si vedno predstavljal, da je Vodnika pisal starejši možakar: le kako bi lahko uganil, da takšne modrosti piše nekdo, ki mu je komaj 25 let (prvi del Vodnika)? Zdaj vem. Modrost ni vedno v starosti. Nekateri jo prejmejo kot dar… Morda je to dokaz za nekaj, kar on nikoli ni verjel. Če obstaja reinkarnacija, potem srčno upam, da bo njegovo naslednjo inkarnacijo kmalu našel kak dober založnik…

Do takrat pa preberite Losos dvoma. Kupite ga! Ker je to zagotovo knjiga, po kateri boste želeli še kdaj polistati.

PS: Linki, ki vodijo do zvezdne ladjie Titanic so bili umaknjeni z indeksne strani vendar del originalnih spletnih strani še obstaja. Bolj po pameti kot po sreči mi je uspelo priti do njih. Če vas zanima, kliknite sem.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.