Merlene OTTEY

Simpatična Jamajčanka zastopa Slovenijo na Olimpijskih Igrah. V sodobnem svetu povsem normalen pojav. Vsekakor ji želim, da bi osvojila medaljo. Toda to medaljo želim njej in ne sebi. Problem Merlene Ottey ni problem kakršnekoli (ne)strpnosti.

Premisliti moramo, zakaj si pravzaprav želimo medalj na olimpijskih igrah?

Zakaj moraš biti v Sloveniji premožen, da lahko otroku privoščiš športne treninge?

Bo Slovenija vzgajala ali kupovala športnike?

Gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili na kakšno svoje opravilo zelo ponosni. Naprimer, da ste sami popravili avto, naredili prizidek k hiši, posadili rastlino, ki res lepo uspeva, inštalirali računalniški progam 😉 , oblikovali spletno stran 😀 … ali kakšno podobno drobnarijo. Ali se vam zdi, da bi bil občutek isti, če bi za to opravilo najeli mojstra? Delo bi bilo verjetno enako dobro opravljeno, po vsej verjetnosti pa še bolj strokovno. Občutek pa ne bi bil isti.

Pri športu je podobno. Veselimo se zmag naših. Tistih s katerimi se poistovetimo. Pri tem ni nujno, da so naši “pristni” slovenci.

Kadar pa gre za “najemnika”, imamo občutek, da je on tu zato, ker ne znamo opraviti sami. Kupili smo ga, da bi za nas opravil neko delo: prislužil kolajno na olimpijskih igrah. Zato ni čudno, da slovenci sprejemajo Ottey z mešanimi občutki. Zato bom tudi jaz vesel njene kolajne zaradi nje same, ker ji to privoščim, in ne zato ker je ta medalja “slovenska”. Tudi v svetu je vprašanje, za kakšno bi obveljala ta kolajna. Bržkone bi npr. Le Monde pisal o Slovakinji jamajškega rodu, Dally Telegraph o Poljakinji jamajškega rodu, The Times o Hrvatinji jamajškega rodu…itd. Skupno vsem, bi bilo torej, da je jamajškega rodu. Samo tisti, ki slovenijo že tako poznajo bi vedeli, da gre za Slovenko jamajškega rodu. Tako želeni učinek promocije slovenije je torej zanemarljiv…

Kakšen je torej namen najemanja tujih športnikov? Na samozavest slovencev najverjetneje delujejo negativno, saj nam dajejo občutek, da sami nismo dovolj sposobni. Na promocijo Slovenije v tujini je učinek takorekoč zanemarljiv, saj se vsi spomnejo predvsem porekla nekega športnika… pa menda ja ne zaradi tistih nekaj sekund himne, ki jo bo morda, ali pa tudi ne, slišati na podelitvi medalj??

Mislim, da si Slovenija ne more privoščiti reševanja socialnega položaja športnikov z držav tretjega sveta. Namen bi bil plemenit, a za to obstajajo druga sredstva. Denar, ki se porablja za t.i. nakupe športnikov pa bi bilo bolje naložiti v slovenski šport.

Pri sedanji športni politiki, bo slovenskih (s tem mislim v sloveniji vzgojenih) športnikov vse manj. Zakaj? Ali ste vedeli, da so treningi mladega Janezka za slovenske starše finančno zelo hud zalogaj. Ne le, da morajo sami kupiti vso potrebno opremo, treninge morajo po večini tudi plačati in to ne ravno skromno. Glede gostovanj mladincev pa je tako: starši krijejo stroške potovanja. Potencialni slovenski lovec na medalje, mora torej v mladosti imeti relativno premožne starše, ki verjamejo vanj. In ker je takih relativno malo, velik del kandidatov odpade. Polek tega pa imajo starši, ki verjamejo v svoje otroke pogosto eno pomanjkljivost: razvajajo jih. Znano je, da so naši športniki ponavadi sicer pridni, da pa trenirajo samo toliko, kolikor je nujno potrebno. Med njimi namreč ni takih, ki jim šport pomeni rešilno biljko v življenju. Prav taki pa so bili v maldosti vrhunski športniki z dežel tretjega sveta.

Takšnim otrokom, kot je bila Merlene Ottey, je v sloveniji dostop do športa že v osnovi onemogočen. Kdo bo pa plačal treninge? O. K. ta denar rabi, da lahko kupi Merlene Ottey… pa smo tam.

V slovenski politiki se bodo torej morali odločiti, ali bomo v sloveniji športnike vzgajali, ali kupovali. Za oboje menda ne bo dovolj denarja…

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.