Sto prašičkov poje
Samo kar je čisto, lahko dobro zveni: bron, kristal, plemeniti les … odzvanjajo glasno in daleč, ker je njihov zvok čist in neskaljen. Enako se dogaja Prašičkom. Podobni so gorskemu potoku, ki ga ne skalijo niti brzice, saj v njem ni usedline. V njihovi glasbi ni nič odveč, zato so običajni tudi povsem minimalistični komadi, takorekoč uglasbljeni haikuji:
O, ljudje, ki se vam tako mudi,
jaz vam želim še dosti takih dni.
Ne trudijo se ugajati, ampak prebujati.
Ko pa iz glasbe izginejo še besedila, ko se razležejo udarci bobnov in drugih tolkal, takrat Prašički spregovorijo z jezikom same Narave. Takrat zaslišim veter v vrhovih smrek, bučanje oceanov, grmenje neviht in šumenje dežja … in potem nič … samo še globino lastne duše, ki se je spojila z dušo sveta tako, kot se udarci na bobne spojijo v en sam nepretrgan zvok, zvok stvarstva, ki doni ravno kot gladina gorskega jezera.
