Angleške pipe

Prvič se mi je zgodilo, da sem naletel na knjigo Evalda Flisarja in jo pustil na polici. Ne spomnim se naslova, a napisana je bila v nekem pogovornem jeziku. Sprva sem mislil, da je tako le prvo poglavje, tako kot pri npr. Baudolinu, ko pa sem listal dalje, sem opazil da se stil nadaljuje skozi vso knjigo. Nekaj odstavkov dešifriranja pogovornega jezika je bralcu ponavadi dovolj, da razume, da je takšen način razmišljanja lika zgodbe, več pa je za branje naporno. Vsaj meni.

V času, ko se je pogovorni jezik, prebil v ospredje ga prevečkrat najdem tudi tam, kjer ne bi bilo potrebno, zato se mi tak roman ne zdi kaj hudo originalnega. Brez dvoma je Flisar svoja najboljša dela že napisal …

Nanj sem se spomnil, ko sem pred nekaj dnevi prebiral dramsko besedilo Zalke Kogoj Ampak Dane. Že ime nekoliko spominja naKaj pa Leonardo? stil pisanja pa tudi. Upam, da bo to Zalkino delo kdaj kdo uprizoril.

Droben citat iz besedila:

Angleži imajo še vedno na umivalniku dve pipi. Eno za vročo, eno za mrzlo vodo. Imajo Milenijsko kolo, še vedno pa dve pipi na umivalniku… Vroča, mrzla, vroča, mrzla, vroča, mrzla, vroča, mrzla …

Res je. Kljub temu, da se Anglije ne spominjam pa se prav dobro spominjam umivalnikov na starih tovornih ladijah, kjer so angleško tradicijo spoštovali do te mere, da so ob peti uri servirali čaj (kljub temu, da je bila ladja slovenska, večina posadke pa tudi).

Kako je mogoče, da se nek narod v neki podrobnosti tako vztrajno upira napredku? Mešalne pipe obstajajo že vsaj pol stoletja, približno četrt stoletja pa poznamo tudi enoročne mešalne pipe.

“Vroča, mrzla, vroča, mrzla, vroča, mrzla, vroča, mrzla … ” 😀

Angleži bi morali za Evropejce nad svoje umivalnike dodati sledeča navodila

  • s čepom zapri oddtok
  • s pomočjo obeh pip si v lijaku pripravi ravno prav toplo vodo
  • umij se tako, da z rokami zajemaš vodo iz lijaka
  • po končanem umivanju spusti vodo iz lijaka tako, da iz nje izvlečeš čep

Se sploh še spominjamo, da so se naši stariši, ali stari starši umivali tako, da so v lavorju zmešali hladno vodo iz vodnjaka s toplo vodo, ki se je grela ob štedilniku? Umivalnik je bil takrat okrogla lončena posoda.

Morda pa so angleži s svojo trmoglavostjo le preskočili eno od zablod napredka. Nenazadnje je umivanje s tekočo vodo veliko bolj potratno od starinskega načina, voda pa je vedno bolj dragocena.

Enoročna mešalna pipa je dvakratno potratna, saj je potratna tudi z energijo: odpiramo jo vedno na sredini in s tem izpuščamo toplo vodo če jo potrebujemo ali pa ne. Kadar jo potrebujemo, malo počakamo, da hladna voda iz cevi odteče, kadar pa je ne zgolj zamenjamo ohlajeno vodo v cevi s toplo, ki se nam ohladi za naslednje umivanje …

To pa še ni vse. Da nam pod tušem ne bi bilo potrebno čakati na toplo vodo, obstaja sistem kroženja. Topla voda v cevi med grelcem in tušem ves čas kroži in nam je na voljo takoj, ko odpremo pipo. S tem seveda ves čas grejemo zid, ki ga, po možnosti, na drugi strani hladimo s klimo 😀

Včasih me presune, kako potratni znamo biti, kadar gre za udobje. Saj ne, da imam kaj proti udobju, ampak za nekatere reči pa se je res dobro vprašati: se splača?

P.S.: Ob tem razsvetljenju ne bom šel “na vrat na nos” menjavati vse pipe v stanovanju. Nisem tak tip. Ko pa bom kupoval naslednjo, si bom gotovo zbral dvoročno. Zdaj imajo take s keramičnimi ventili in nekatere so prav “fensi”.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.