Amfora

Poveljnik gusarske ladje si je z rokavom otrl usta in debelo rignil. Tako dobrega vina že dolgo ni pil in ga verjetno še dolgo ne bo, saj je bila ta amfora zadnja v zalogi. Kot vse prejšnje je tudi to vrgel čez krov: amfore so imele prenizko ceno, da bi se jih splačalo tovoriti do prvega civiliziranega pristanišča, nekatere pa so bile tudi prav izdajalsko označene. Res da je bil škrt, a ne toliko, da bi za par srebrnikov tvegal kožo.

Amfori pa je bilo za vse to prav vseeno. Vesela nenadnega poleta in tega, da se je končno osvobodila smrdljivega krova, je pljusknila vodo. Malo je zanihala, vendar je bila njena lastna teža v primerjavi s prostornino prevelika, da bi se obdržala na površini, zato je veselo potonila. Iz grla so ji bruhnili veliki zračni mehurji in pohiteli proti površini.

Na tistem mestu morje ni bilo prav globoko. Kmalu za tem, ko ji je pot presekala velika jata majhnih ribic se je dotaknila mehkega mulja, ki je prekrival tla.

Tam je obstala in se s časom popolnoma ustalila.

Dolga leta je nato spoznavala morsko življenje in njegove zakonitosti, se spoznala s sosednjimi koralami in na svoji površini gostila več generacij školjk. Tistih nekaj let, ki jih je preživela zunaj morja je že zdavnaj odtavalo v pozabo.

In tako se je po kake petsto letih, ko ji je bilo okolje že tako domače, da se je počutila del njega že od nekdaj, vendarle začela spraševati:

“Je morje v meni ali zunaj mene?”

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.