Nek glasbeni mojster, veliki in popularni virtuoz, ki je imel mnogo oboževalcev, se je odločil, da bo na koncertu igral samo tisto, kar je čisto vsem všeč. Prišel je na oder, se nasmehnil, se priklonil in odšel. Ko je prišel v zakulisje, je pomislil, da je bilo tudi to odveč … Kdor želi ugajati, ne…
Samo kar je čisto, lahko dobro zveni: bron, kristal, plemeniti les … odzvanjajo glasno in daleč, ker je njihov zvok čist in neskaljen. Enako se dogaja Prašičkom. Podobni so gorskemu potoku, ki ga ne skalijo niti brzice, saj v njem ni usedline. V njihovi glasbi ni nič odveč, zato so običajni tudi povsem minimalistični komadi, takorekoč uglasbljeni haikuji.
