Rabelais
Takole je napisal Rabelais že dalnjega 1533 leta v uvodu v knjigo Gargantua in Pantagruel:
Saj ste v apotekarskih prodajalnah že videli pušice, živo poslikane z veselimi, norčavimi podobami, zato narejenimi, da bi nas spravile v smeh; toda znotraj ste našli čudodelne dragotine, balzam, sivo ambro, muškat, drage kamne in druge izbrane stvari. Tako je bilo tudi s Sokratom, modrijanom. Če bi si ga le na zunaj ogledali in ga sodili po njegovi zunanjosti, bi še počenega groša ne bili dali zanj, tako grde postave je bil in tako nerodnega obnašanja: nos je imel šilast, gledal je kot zaboden bik, obraza je bil čisto zmešanega, navad otročjih, kmetavzarsko oblečen, pa še reven po vrhu; in vedno je bil nasmejan, rad je dražil ljudi in vselej prikrival svoje božansko znanje.
Ni vsak, ki zgleda kot Sokrat, Sokrat in vsak Sokrat ne zgleda kot Sokrat, ali kot navede Rabelais nekaj stavkov kasneje:
(…) ker sami veste, da kuta še ne naredi meniha.
Pregovor, ki ga vsi poznamo, le v nekoliko drugačni preobleki.
To knjigo sem našel na nekem zaprašenem podstrešju in nosi oznako Mladinska knjiga 1953, prevedla pa jo je Gitica Jakopin. Ste opazili podobnost med letnicama originalne izdaje in prevoda?
***
Spet sem sanjal. Tokrat sem bil na zborovanju vseh ljudi Dobre Volje. Koliko vedrih in nasmejanih obrazov, koliko ljudi, ki sem jih poznal pa jih že cele večnosti nisem videl …
