Valencia, El Palmar in paella
Javni prevozi in lokalne navade Park Turia in center
Valencia je majhno in očarljivo mestece, čeprav je po številu prebivalcev nekajkrat večja od Ljubljane. Ne vem, ali je to razlog, da sem se tam že od prvega trenutka počutil povsem doma, čeprav krajevnega jezika ne govorim. Krajevni jezik ni španščina, to je ena od stvari, ki jih je dobro vedeti. Uradni jezik, ki ga govorijo v Valenciji je Valencian. Gre v bistvu za katalonščino, ki pa ji v provinci Valencian rečejo Valencijščina ali Valencian. Valencia je bila namreč nekoč del velikega Aragonskega kraljestva, ki je zaobjemalo večji del severovzhodnega Iberijskega polotoka.
Javni prevozi in lokalne navade
Popotniku je Valencia zelo prijazna. Njeno letališče je s centrom povezano z metrojem, sam cente pa je obvladljivo majhen in se ga lahko lotite kar peš, za daljše razdalje pa so na voljo kolesa. Najameš jih lahko praktično na vsakem vogalu, za povrhu pa je na voljo še Valenbisi, izposoja koles, ki je identična Ljubljanskemu servisu BicikeLj. Javni prevozi so dobro organizirani in cenovno ugodni, na voljo pa je tudi turistična kartica ki vam daje dostop do vseh javnih prevozov za 24h, 48h ali 72h in za povrhu omogoča še kup popustov.
Valenciani vstajajo pozno. Delno je to povezano s časovnim pasom, saj imajo isto uro kakor mi, v resnici pa so za več kot en časovni pas bolj zahodno od nas. To pomeni da tam že sonce vstaja kasneje, zato je to pravi kraj za tiste, ki radi potegnejo jutra.
Seveda se časovni zamik pozna tudi popoldan. Obroke je dobro planirati po šesti uri, saj je do takrat veliko kuhinj zaprtih in ne boste dobili več kot kak pincho (obloženi kruhek). Mesto pa je zato zelo živo ob desetih zvečer in nihče vas ne bo grdo gledal, če boste tapase naročili ob 11h in po nekod še kasneje.
Park Turia in center
Kolo boste potrebovali vsaj enkrat. Park Turia je namreč prevelik, da bi ga prepešačili v enem dnevu in pri tem še uživali in si kaj ogledali. Celoten park je namreč položen v nekdanjo strugo reke Turia, ki so jo po uničujočih poplavah leta 1957 preusmerili tako, da sedaj teče v morje po južnem robu mesta, staro strugo pa spremenili v park v katerem najdete vse od nogometnih igrišč, otroških igrišč do zoološkega vrta, botaničnega vrta muzejev in celo koncertnih dvoran.
Najbolj očarljiv pa je vendarle center. V majhnih in ponekod precej ozkih ulicah se mešata klasična arhitektura in moderni okraski, stare stavbe, ki dobivajo nove namembnosti, propadajoče hiše obarvane s prelepimi grafiti, majhne trge, kjer se lahko usedeš, popiješ kavo, pivo, vino ali kaj poješ. Ulic je toliko, da se težko znajdeš in težko namenoma znova najdeš kraj, kjer si že bil. Vredno si je vzeti en dan za raziskovanje centra. Morda boste naleteli na nekaj, na kar jaz nisem. Vsaka še tako ozka in neznatna ulica je očarljiva.
Na južnem delu centra je impresionantna in arhitekturno zanimiva glavna železniška postaja. Zraven nje je korida, v bližini pa je tudi Knjižnica, ki domuje v nekdanji bolnici in ima slikovit vrt.
Muzeji in galerije
Vikendi in prazniki so dan za muzeje in galerije, kajti na ta dan je vstop v večino teh institucij brezplačen. Obvezen je ogled Borze Svile (Lonja de la Sede), ki je eden najlepših nesakralnih gotskih spomenikov in je tudi vpisana na seznam kulturne dediščine UNESCO. Tukaj se resnično splača vzeti slušalke z vodnikom, saj te vodijo tako po zunanjosti, kot po notranjosti stavbe in te opozorijo na resnično zanimive podrobnosti, ki jih sicer skoraj zagotovo ne bi opazil.
Ogled galerije Institut Valencià d’Art Modern sem si pustil za naslednji obisk, kajti tisti dan sem že ogromno prepešačil, galerija pa je videti ogromna in brez dvoma zanimiva. Sem si pa zato ogledal muzej in galerijo Centre del Carme, ki domuje v nekdanjem Karmeličanskem samostanu. Že sam križni hodnik z vrtom je vreden ogleda, razstava pa je bila konceptualna sodobna razstava na temo medijev.
Na nasprotni strani mesta je muzej Keramike in razkošnih umetnosti Gonzalez Marti. Domuje v eni redkih baročnih stavb v Valenciji, ki je pravi tujek v tem elegantnem mestu in se jo zato brez težav opazi. Kljub temu, da se imenuje muzej Keramike je v resnici muzej Baroka in v njem si lahko ogledaš vse od baročne kočije (ki spominja na tisto iz Pepelke) in nosilnice (s katero so štirje služabniki nosili enega plemenitaša), pa do bustov, baročnih olj, poslikanih stropov, porcelanastih servisov in nenazadnje sanjske kuhinje obložene z živopisanimi keramičnimi ploščicami.
Mestna vrata
Valencija je bila nekoč utrjeno mesto. V spomin na obzidje so ostala bolj ali manj ohranjena mestna vrata. Najbolj vredna ogleda so severna (Torres de Seranos) , najbolj impozantna vzhodna (Torres de Quart). Vredno je povzpeti se na Torres de Seranos, kajti na vrhu se odpre čudovit razgled na mesto na eni strani in še lepši razgled na park Turija na drugi.
Ko smo ravno pri razgledih se je vredno povzpeti tudi na cerkveni zvonik Valencijske katerdrale. Ozko stopnišče je urejeno izmenično enosmerno in ko si enkrat gor, moraš počakat na zeleno luč za dol. Na vrhu je velik plato brez strehe s katerega imaš pogled na vse štiri strani neba, primeren kraj za selfije ali panoramske slike Valencije.
Tržnica
Valencijska tržnica je najlepša, in najbolj zanimiva tržnica, kar mi jih je bilo dano videti. Splača se jo obiskati na delovni dan še kar zgodaj zjutraj, če želiš videti res vse razkošje ponudbe. Recimo najkasneje ob osmih. Kot tržnica je zelo čista in urejena, sama stavba je osupljivo lepa tako od zunaj kot od znotraj, prodaja pa se vse od najrazličnejšega sadija in zelenjave, do gob, vložnin, sirov, vina, najrazličnejših kandiranih dobrot (npr. kandirani hibiskusovi cvetovi), začimb (slavni valencijski žafran, drag ko žafran, brez katerega ni prave paelle valenciane) in nenazadnje rib in morskih sadežev vseh velikosti in oblik. Valencijska tržnica je prava paša za oči in nosnice. In ko si ravno tam, se splača ob kavi naročiti še slavne španske churrose, v olju cvrte palčke iz sladkega biskvitnega testa, ki jih namakaš v stopljeno čokolado.
Tapasi so zapovedani
Tapase jemo tako, da nam jih nosijo na mizo. Drugega za drzgim. Ko pojemo enega, je navrsti naslednji. Tak način prehranjevanja mi je zelo všeč. Tukaj so porcije majhne in poceni in je zato nagnjenost k prenažiranju manjša.
Hrana je v Valenciji ugodna in v nekaterih lokalih še velja stara navada, da ob (alkoholni) pijači dobiš tudi prigrizek. To so ponavadi najprej olive, arašidi ali čips, toda ob vsaki naslednji rundi je prigrizek nekoliko obilnejši. Sam sicer nikoli nisem spil toliko rund, da bi to tudi preizkusil. So pa tapasi – če jih naročiš – so cenovno ugodni in so pravzaprav najboljši način prehranjevanja. Cene tapasov so od 3€ naprej in dve ne pretirano požrešni osebi si lahko potešita lakoto za manj kot 20 EUR, kar seveda vključuje tudi pijačo (vino).
V baru Corrdelats zraven Borze sva za ploščo za dve osebi, na kateri je bil pršut Serrano, lokalni kozji sir in manjša španska tortilla in dva kozarca vina plačala približno 12 €.
Valenciani so izjemni gostitelji in ti brez očitajočih pogledov in celo z vso prijaznostjo postrežejo še tako skromen obrok, ne zavijajo z očmi če si samo ogledaš meni in se potrudijo, da bi jih razumel. Če sediš še dolgo po tem, ko si pojedel, te nihče ne preganja. Ravno zaradi tega sem se v Valenciji počutil tako sproščeno. Nič ni bolj stresno, kot če se moraš – tako kot v Italiji – bati gostincev ali se počutiti krivega, če si naročil premalo.
Kaj pa paella valenciana
Zaledje Valencije so riževa polja in sladkovodno jezero, v karerem ribiči že vsaj 1300 let nastavljajo mreže na približno enak način. Sedaj občasno tudi vozijo turiste na ogled jezera, ki je velik naravni rezervat.
Po tem, ko sem se pozanimal glede paelle pri več različnih lokalnih prebivalcih, so mi vsi potrdili eno: paelle ne ješ v Valenciji ampak v 18 km oddaljenem el Palmarju, ker tja hodijo na nedeljsko paello tudi vsi Valenciani in je zato tam najbolj pristna. El Palmar ki je del naravnega parka Albufera je tudi kraj vreden ogleda. Albufera je veliko sladkovodno jezero, ki je komaj slab kilometer oddaljeno od obale in je kraj, kjer so v srednjem veku nastala prva riževa polja v Evropi. Lokalni prebivalci tam še vedno pridelujejo riž, ki ga je možno tudi kupiti. Gre za vrsto riža, ki je okroglozrnata in jo poznamo tudi kot riž za paello. Lokalni vodiči ta lahko peljejo po jezeru s čolnom, vendar po pravici povedano ni ravno veliko za videti.
Do El Palmarja prideš z avtobusom št. 25 Če me spomin ne vara stane vozovnica 1,80 €, vsekakor pa je zelo ugodna.
V vasi El Palmar ni ena restavracija, ki ima Paello ampak jih je mnogo. Več deset. Vodiča, ki me je peljal po jezeru sem vprašal, katera je prava in njegov odgovor je bil, da je pravzaprav vseeno, saj tja hodijo predvsem lokalni prebivalci namensko na paello, zato si noben restavrator ne bi drznil odstopati od originalnega recepta. In moram reči, da nisem bil razočaran. V klasični paelli valenciani je meso zajca, piščanca, zelen in bel fižol, artičoki in majhni polžki v s hišicami vred. Riž se mora prijeti dna in nekoliko karamelizirati, da je paella res prava, zato se te jedi po tem, ko se ji doda riž, ne meša.
Če imaš predsodke do katerekoli sestavine, pa sploh ni panike. Poleg klasične valenciane so na voljo še druge paelle. Ena klasik je seveda morska, naročiš pa lahko tudi vegetarijansko.
Cene so ugodne in Paella meni dobiš že za 10€. Jaz sem si privoščil malo več. Za dve osebi: šest tapasov (nekaj ribjih), dve paelli (valenciana in morska), vino kava in sladica 50€.
Valencia je živo mesto. S tem ne mislim, da je živahno in polno obiskovalcev – čeprav je tudi to – s tem mislim, da je rastoče in ustvarjalno, da se zgodovinskim spomenikom pridružujejo nove stvaritve mlajših ustvarjalcev, brez predsodkov ali favoriziranja starega ali novega.
