Navaden človek spije kavo in dela naprej. Ko Prašiček spije kavo, je tako, kot bi si Frodo nadel prstan: svet postane nekoliko bolj zamegljen, robovi pa bolj ostri in glasovi močnejši. Ko gre navaden človek v savno, se tam prepoti in sprosti. Za Prašička je savna portal v nove svetove, kjer se srečuje z neznanimi bitji, …
Največja ovira na poti do razsvetljenja je mistična izkušnja. Daje nam občutek, da je razsvetljenje pred vrati, da vemo kaj iščemo.
Čemu ti služi življenje, če imaš varno zaprtega v predalu? Energija Chat, connect, crash Amfora Rabelais
Poveljnik gusarske ladje si je z rokavom otrl usta in debelo rignil. Tako dobrega vina že dolgo ni pil in ga verjetno še dolgo ne bo, saj je bila ta amfora zadnja v zalogi. Kot vse prejšnje je tudi to vrgel čez krov: amfore so imele prenizko ceno, da bi se jih splačalo tovoriti do prvega civiliziranega pristanišča, nekatere pa so bile tudi prav izdajalsko označene. Res da je bil škrt, a ne toliko, da bi za par srebrnikov tvegal kožo.
V davnih časih, ko je bil svet še mlad, se je slavček učil peti. Postajal je pravi virtuoz, a ker je bil čistega srca, se je vedno zahvalil Stvarniku za svoj talent.
Potem pa je nekega dne obmolknil. Zaslišal je popolnost stvarstva.
Nek glasbeni mojster, veliki in popularni virtuoz, ki je imel mnogo oboževalcev, se je odločil, da bo na koncertu igral samo tisto, kar je čisto vsem všeč. Prišel je na oder, se nasmehnil, se priklonil in odšel. Ko je prišel v zakulisje, je pomislil, da je bilo tudi to odveč … Kdor želi ugajati, ne…
Samo kar je čisto, lahko dobro zveni: bron, kristal, plemeniti les … odzvanjajo glasno in daleč, ker je njihov zvok čist in neskaljen. Enako se dogaja Prašičkom. Podobni so gorskemu potoku, ki ga ne skalijo niti brzice, saj v njem ni usedline. V njihovi glasbi ni nič odveč, zato so običajni tudi povsem minimalistični komadi, takorekoč uglasbljeni haikuji.
