Lizbona je v mnogih pogledih presenetljivo mesto, polno raznolikosti. Skozi zgodovino je poznala čase, ko je bila glavno mesto enega največjih imperijev, čase neizprosne diktature in čase krize, ki še niso povsem minili. Je mesto spomenikov, širokih trgov, ozkih ulic, slikovitih vedut, rustikalnih tramvajev predvsem pa je mesto raznolikih ljudi, zato je mesto, v katerem si moraš vzeti čas in ga doživeti skozi vseh sedem čutil.
V tem prispevku sem nanizal kraje, ki so me v Lizboni najbolj ganili.
Na splošno bi rekel samo, da se po Lizboni ne splača voziti z avtomobilom, da je kljub velikosti mesta pešačenje najboljši način raziskovanja centra, za bolj oddaljene točke pa je primeren metro ali taksi. Zaradi nepopisne gneče sicer očarljivi Lizbonski tramvaji niso pretirano uporabni kot javni prevoz, se pa splača vsaj enkrat skočiti na enega zato, da si ogledamo in doživimo njegovo notranjost. Vabljivi Tuk-Tuki so sicer zanimivi in namenjeni specifično turistom, a so tudi temu primerno dragi. Za nekoga, ki nima časa, kondicije ali fizičnih sposobnosti, da bi hodil peš pa so verjetno kar primerna rešitev, saj te lahko popeljejo po skoraj vseh skritih in ozkih uličicah.
Castrelo são Jorge
Castrelo são Jorge se mi zdi primerna lokacija za začetek raziskovanja Lizbone, saj s sovje lokacije odpira panoramo, v kateri lahko v enem samem pogledu zaobjameš malone celotno mesto, hkrati pa imaš občutek, da si mu tako blizu, da bi lahko pobožal njegove strehe.
Za vstop v grad in grajske vrtove in torej tudi dostop do najlepšega dela panorame in zgodovinskega muzeja je potrebno plačati vstopnino, ki znaša 8,5 EUR (5 EUR za študente). Glede na to, kaj vse grad nudi je ta cena zelo primerna.
V gradu je med drugim muzej z arheološko zbirko, ki nudi pregled področja gradu skozi vso zgodovino. Od prvih naselbin do velikega potresa 1. novembra leta 1755. Za muzej si je vredno vzeti čas, obvezen pa je tudi sprehod po grajskem obzidju, ki prav tako nudi kar nekaj izjemnih razglednih točk.
Alfama
V Lizboni obstajata najmanj dve slikoviti četrti. Ena je Bario Alto s svojimi ozkimi ulicami in gostilnicami, druga pa je Alfama, najstarejša Lizbonska četrt, ki se razteza od gradu proti pristanišču na reki Tejo. Če bi se moral v Lizboni odločiti za sprehod po samo eni četrti, bi definitivno izbral Alfamo. Slednja nudi manj gostinskih lokalov in je zato tudi manj oblegana s strani turistov, zato pa nudi več majhnih galerijicin ateljejev lokalnih umetnikov, delavnic Azulejev in trgovinic z avtentičnimi spominki (za razliko od kioskov in trgovin s spominki v centru, kjer imajo le kitajski kič s portugalskimi simboli). Tudi sicer je pasti za turiste tam manj kot v četrti Bario Alto, zato se splača kak obrok planirati prav v eni izmed Alfamskih tasc.
Ob vznožju Alfame se nahaja muzej Fado glasbe, ki si ga nisem ogledal, saj je bil ravno zaprt, kak kilometer višje ob Teji pa je muzej azulejev, ki si ga prav tako žal nisem ogledal, mi je pa ostal v planu za naslednjič.
Baixa
Četrt Baixa je tisti slikoviti del Lizbone, ki se nahaja na vseh razglednicah. Vredno se je sprehoditi po širokih avenijah in trgih, ki jih je po velikem potresu, v katerem je bila Lizbona povsem uničena in ji je grozilo izginotje, zasnoval Sebastião José de Carvalho e Melo, bolj znan kot Markiz de Pombal.
Danes je Baixa najbolj turistična četrt in široke ulice so polne uličnih umetnikov, kioskov, ki prodajajo portugalske spominke narejene na kitajskem, kavarn, barov in restavracij namenjenih predvsem turistom ter modnih trgovin svetovnih blagovnih znamk. Ne čudite se, če vam bo kdo tam pri belem dnevu med vso množico ljudi ponudil nakup marihuane, hašiša ali celo kokaina.
Ne glede na vse je Baixa vredna doživetja. Sprehod je najbolje začeti z obiskom kioska A Ginjinha na trgu Praça dom Pedro IV, tam poskusiti odličen tipičen portugalski višnjevec Ginjinha (ali krajše Ginja) in nadaljevati pot proti trgu Praça do Comércio, ki je bil in ostaja kraj, kjer so se odvijali vsi največji trenutki popotresne lizbonske zgodovine. Za tiste, ki imajo dovolj časa in bi radi na preprost način spoznali zgodovino Lizbone s poudarkom na potresu in dogodkih, ki so mu sledili, priporočam obisk interaktivnega muzeja Lisboa story centre. Če se vam mudi, prvi dve ali tri sobe spustite, resnično zanimive stvari se začnejo s potresom.
Bario Alto
Bario Alto in Baixo povezuje slavno dvigalo Elevador de Santa Justa. Meni osebno se zdi predvsem slikovit tujek, vendar je z zgodovino dobil določeno patino in ima svojo “fin de siècle” estetiko podobno Eiflovemu stolpu v Parizu. Pogled na dvigalo od zunaj povsem zadošča in močno dvomim, da je vožnja z njim vredna čakanja v vrsti, ki je pogosto lahko večurno.
Na Bario Alto se lahko namreč povzpnemo tudi peš, in to po več različnih poteh med katerimi so ene bolj, druge manj slikovite. Glasba je prisotna povsod, na trgih in v lokalih. Ne nujno Fado glasba, pogosto tudi jazz ali bossa nova, saj je vzajemen vpliv Brazilske in Portugalske kulture ogromen.
Kot ljubitelj avantur žal prezgodaj preminulega Anthonyja Bourdaina sem moral vsaj v stopiti v lokal Tasca do Chico, ki ga je priporočal kot obvezno zbirališče ljubiteljev preproste hrane in dobre glasbe. Lokal je bil natanko takšen, kot ga je kulinarični popotnik opisal, polepljen s slikami herojev fado glasbe in njenih sodobnejših različic. Gre za izjemno majhen prostor, ki ga je kamera močno povečala in gneča v njem je razumljivo velika, zato se tam nisem želel muditi več kot toliko, da sem pokukal notri.
Ulice četrti Bario Alto so dobesedno nasičene s tovrstnimi lokali in marsikateri izmed njih je le past za turiste, kjer za relativno veliko denarja nudijo dokaj poprečno pogostitev.
Če se od iz četrti Bario Alto spustiš po ulici Alecrim prideš do železniške postaje Cais do Sondré, kjer se lahko usedeš na vlak, ki te preko znamenitega Belema pripelje prav do priljubljenega letoviščarskega naselja Cascais. Nasproti postaje leži znamenita ribja tržnica Mercato da Ribeira, ki se deli na zelenjavno ribji del in sodobnejši gostinski del. Morda zato, ker sem prišel na tržnico relativno pozno, se mi je zdela v primerjavi z Valencijsko tržnico, ki sem jo obiskal dobre pol leta prej, precej običajna tako po arhitekturi, kot po ponudbi. Gostinskega dela nisem preizkusil.
Belem
Sloviti Belemski stolp, ki je ena izmed najbolj ikoničnih stavb in tako rekoč pooseblja Lizbono se v resnici nahaja v kraju Belem, za katerega nisem čisto prepričan, da sploh še spada pod Lizbono. Pot do tja je kar dolga. Splača se vzeti taksi ali iti z vlakom. Vendar ne Belemski stolp ne spomenik Vascu da Gammi nista tisti pravi razlog za obisk Belema. Glavna atrakcija Belema, ki je od turistov bistveno manj oblegana od prej navedenega je Berardova zbirka sodobne umetnosti v Museu Coleção Berardo, v kateri najdemo med drugim znamenita dela Marcela Duchampsa, Andyja Warhola, Pabla Picassa, Salvadorja Dalìja in drugih velikanov sodobne umetnosti. Zame je bil to zagotovo eden od vrhuncev potovanja v Lizbono. Muzej je ogromen in zanj si je vredno vzeti nekoliko več časa. Kart ni potrebno kupovati v naprej, saj muzej ni tako razvpit in pred njim ni vrste. Če pridete v soboto, lahko dobite celo brezplačne vstopnice.
Belemski stolp je vreden ogleda od zunaj in to bolj proti večeru, ko zapre svoja vrata in se oblegovalci razpršijo. Njegova estetika je neovrgljiva, prav tako pa je neovrgljiva estetika samostana Mosteiro dos Jeronímos, za katerega pa mi je zmanjkalo časa, tako da bo moral počakati na moj naslednji obisk.
Cascais
Pot proti Belemu pa je tudi pot proti priljubljenemu letovišču Cascais, kjer reka Tejo dokončno postane morje. Če potuješ z avtomobilom se splača pot kar nadaljevati. Cascais je zelo lepo letoviško mesto. Omenil bi Parque Marechal Carmona in križni hodnik muzeja Museu Condes de Castro Guimarães, ki se nahaja tik ob njem. V parku se ob večerih odvijajo jazz koncerti, blizu pa je tudi muzej svetilnikov Farol Museu de Santa Marta. Splača se obiskati tudi citadelo v kateri je umetniški inkubator in kjer je najti več galerij/ateljejev raznih umetnikov.
Vsi ti kraji so zelo blizu in si jih z lahkoto ogledaš v enem kratkem sprehodu. Vprašanje je le, koliko časa si boš vzel, da vsakega od njih res doživiš.
Če si že v Cascaisu, ne moreš mimo Boca do Inferno, ki ni nič drugega kot naravni most, ki ga je v klif izdolbilo morje. Tam je znameniti pesnik in pisatelj Fernando Pessoa uprizoril eno svojih smrti.
Cabo de Roca
Sam sem v Cabo de Roca potoval preko Sintre vendar tja drži pot tudi iz Cascaisa. Za tistega, ki potuje z avtomobilom, je to naslednja točka. O najzahodnejši točki Evrope mnogi povedo, da ni nič posebnega, a sam se ne bi strinjal. Seveda je francoska Pointe du Raz veliko bolj slikovita, a tudi Cabo de Roca je kraj vreden ogleda.
Sintra
Tukaj se bom zaustavil. Sintro sem si ogledal preveč površno in jo moram znova obiskati. Iz Cabo de Roca se pot nadaljuje do Sintre, tam pa je toliko znamenitosti in krajev, da si je zanjo treba vzeti vsaj en v naprej načrtovan dan. Jaz sem ga načrtoval slabo, zato tukaj ne bi o tem dajal nasvetov.
Lisbona mi je prirasla na povrhnjico. Mesto mi je dalo nekaj odgovorov in zastavilo nekaj novih vprašanj o meni, moji usodi, usodi ljudi in sveta in našem zavednem ali nezavednem soočanju z njo. Kajti poleg stavb, spomenikov, ulic, reke in morja sem tukaj videl predvsem ljudi in še nikoli nisem tako jasno razločil posameznikov v množici. Vsak mimoidoči s svojim lastnim izrazim, potopljen v svojo zgodbo medtem ko gleda v telefon, naroča kavo, prižiga cigareto, sproži roko mimoidočim proseč za drobiž, uresničuje svojo unikatno usodo.
