Navaden človek spije kavo in dela naprej. Ko Prašiček spije kavo, je tako, kot bi si Frodo nadel prstan: svet postane nekoliko bolj zamegljen, robovi pa bolj ostri in glasovi močnejši. Ko gre navaden človek v savno, se tam prepoti in sprosti. Za Prašička je savna portal v nove svetove, kjer se srečuje z neznanimi bitji, …
Prvič se mi je zgodilo, da sem naletel na knjigo Evalda Flisarja in jo pustil na polici. Ne spomnim se naslova, a napisana je bila v nekem pogovornem jeziku. Sprva sem mislil, da je tako le prvo poglavje, tako kot pri npr. Baudolinu, ko pa sem listal dalje, sem opazil da se stil nadaljuje skozi vso knjigo. Nekaj odstavkov dešifriranja pogovornega jezika je bralcu ponavadi dovolj, da razume, da je takšen način razmišljanja lika zgodbe, več pa je za branje naporno. Vsaj meni.
Takole je napisal Rabelais že dalnjega 1533 leta v uvodu v knjigo Gargantua in Pantagruel:
Moreno je pretresljiva zgodba ženske, ki se igra s čustvi moškega. Poslastica za ljubitelje izbrane literature. Proze, ki se bere kot poezija in v kateri je vsak odstavek celota zase. Takole sem se naslovil na junakinjo, ko sem knjigo odložil.
Internet je končno ločil človeka na dušo in telo. To sem ugotovil, ko mi je spet prišla na misel tema sicer banalnega romana [email protected], o katerem sem že pisal. Pravzaprav je moč te knjige v temi sami, tako kot dober in slab jazzist lahko isto temo preigravata dobro in slabo, tako lahko tudi neko genialno zamisel v knjigi z revnostjo jezika in trivialno izbiro osebnosti pravzaprav razvrednotiš…
Če izluščiš zgodbo, pa je taka:
To je originalni naslov sodobnega ljubezenskega romana Nan McCarthy, ki je bil v slovenščino preveden kot [email protected]. Napisan je bil že leta 1996, torej še pred slavno romantično komedijo You’ve got mail. Slednje nisem gledal, pa vendar sta mi prišla med branjem na misel Tom Hanks in Meg Ryan, ali pa Andy McDowel in Hugh Grant. Skratka, lahkotno branje z zgodbo po vzoru Holywoodskih romantičnih komedij, ki pa na koncu vendarle preseneti…
V Svetopisemskem kanonu so štirje evangeliji. V resnici jih je veliko več. Evangelije ki niso kanonizirani, imenujemo apokrifne. To pa še ne pomeni, da so kaj manj bliže resnici od kanoniziranih. Eno stvar pa imajo vsi evangeliji skupno: vsi so bili napisani več let po Kristusovem križanju. Vsi evangeliji so torej interpretacija dogodkov na osnovi govoric in pričevanj. Tako Evangelij po Pilatu ne odstopa bistveno od drugih apokrifnih evangelijev…
Ko preberete prvih nekaj strani “še zadnje štoparije po galaksiji” imate občutek, da je to pravzaprav le skrbno izbran reklamni slogan, narejen nalašč zato, da bi čim več nepazljivih oboževalcev Douglasa Adamsa pritegnili k takojšnjemu nakupu. In ko knjigo, nekaj ur kasneje, zaprete, pravzaprav ugotovite da je to res. Iz tega bi sicer lahko sklepali, da je Losos dvoma pravzaprav nateg Douglasovih založnikov in dedičev, a še preden utegnete pomisliti na to, ugotovite, da je knjiga polna vsega tega, zaradi česar ste vzljubili kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji, in da vam ni prav nič žal, da ste zanjo plačali, kolikor pač že ste in ob njej prebili tistih nekaj uric sreče in glasnega krohotanja.
