To je originalni naslov sodobnega ljubezenskega romana Nan McCarthy, ki je bil v slovenščino preveden kot jaz.ti@usoda.net. Napisan je bil že leta 1996, torej še pred slavno romantično komedijo You’ve got mail. Slednje nisem gledal, pa vendar sta mi prišla med branjem na misel Tom Hanks in Meg Ryan, ali pa Andy McDowel in Hugh Grant. Skratka, lahkotno branje z zgodbo po vzoru Holywoodskih romantičnih komedij, ki pa na koncu vendarle preseneti…
Načeloma ljubezenskih romanov ne berem. Tokrat mi je pozornost pritegnil naslov v obliki elektronskega naslova. Verjetno bi knjigo takrat, ko je izšla v slovenščini (2000) mirno preskočil (morda sem celo jo, pa se je ne spomnim), odkar pa sem sam urejal knjigo Ane Porenta Virtualnisvet.com me ta tematika že po dolžnosti zanima. Če sem knjigo jaz.ti@usoda.net prebral do konca, se je temu zahvaliti predvsem spretnosti avtorice, da te vleče naprej in da ti znova in znova zbuja radovednost za to kar se bo vsak čas zgodilo, za novo odkrito skrivnost vpletenega posameznika. V okviru svojega žanra, si v resnici knjiga zasluži vso pohvalo. Tudi ideja, napisati dopisni roman v obliki elektronskih sporočil je bila verjetno leta 1996, ko je izšel izvirnik, še zelo sveža. Vsekakor pa si ne smemo predstavljati, da bo ta korespondenca dosegala takšne globine duše kot tista v Navadnih razmerjih Brine Švigelj-Merat in Petra Kolška. Daleč od tega. Morda teh dveh literatov v tem prispevku namenjenem precej trivialnemu romanu, še omeniti ne bi smel. Pa vendar sem jih, ker mi, ko govorim o korespondenci, ravno onadva vedno prideta na misel. Skratka: tako kot medij, ki ga uporabljata za komunikacijo Maximilian in Beverly, je tudi njuna zgodba precej površinska in trivialna, pa vendar tudi dovolj človeška da je berljiva tudi za zahtevnejšega bralca, če slednji seveda od nje ničesar ne pričakuje. Omeniti pa moram še nekaj kritik na račun slovenske izdaje. Osebno menim, da so akronimi, ki se uporabljajo na netu pač taki kot so. Če napišem BTW, bo vsak slovenski najstnik vedel kaj to pomeni, če pa napišem MG, se nikomur še sanjalo ne bo. Prevajalec bi verjetno moral več časa preživeti na internetnih forumih in klepetalnicah, da bi videl kateri akronimi se uporabljajo v angleščini, kateri pa so v resnici prevedeni. Po drugi strani pa naslovi posameznih knjig niso prevedeni: Chat, connect, crash, čeprav bi ti po moje morali biti, saj zanje obstajajo ustrezne slovenske besede… Ne bom omenjal tipkarskih in slovničnih napak, ker priznam, da jih je verjetno tudi na teh straneh precej, pa vendar se to na internetu nekako tolerira (kje imamo pa navdušenci, ki pišemo zastonj, še denar za lektoriranje?), v knjige pa ne sodijo… Zaključek: lahkotno poletno branje, (če poletje sploh bo). Če ste količkaj bralca pa vam vseeno priporočam, da na morje s seboj vzamete še kaj drugega: to knigo boste bodisi prebrali zelo hitro, ali pa je sploh ne boste.
