Internet je končno ločil človeka na dušo in telo. To sem ugotovil, ko mi je spet prišla na misel tema sicer banalnega romana jaz.ti@usoda.net, o katerem sem že pisal. Pravzaprav je moč te knjige v temi sami, tako kot dober in slab jazzist lahko isto temo preigravata dobro in slabo, tako lahko tudi neko genialno zamisel v knjigi z revnostjo jezika in trivialno izbiro osebnosti pravzaprav razvrednotiš…
Če izluščiš zgodbo, pa je taka:
Dve duši se srečata na internetu. Med njima ni niti najmanjšega fizičnega kontakta. Celo tako osnovne fizike ne kot je zvok glasu, ali oblika pisave. Nič, prav nič fizičnega ni med njima. Le njuni besedi se srečata: pomen besede (“najprej je bila Beseda.…In beseda je meso postala!”)… internet, kot filter za fizične stike!!
Njuni telesi se ne poznata. Pravzaprav skoraj ne obstajata. Vsaj v odnosu ne, vsaj drugo za drugo ne. Njuni telesi sta zgolj medija, ki pomagata dušama vtipkati sporočila v računalnik. Duši sta druga drugi prijatelj in zaupnik. Duši tudi flirtata. Ena od duš si zaželi spoznati telo druge duše toda ta se tega ustraši in povabilo zavrne. Duša skrije svoje telo. Duša, ki ne želi pokazati svojega telesa! Ali ni v vsakdanjem svetu pogosto ravno obratno? Duši se strinjata, da se telesi ne bosta srečali. Potem pa preobrat. Njuni telesi v fizičnem svetu, neodvisno od njunih duš na internetu, se po naključju srečata! On ne ve kdo je ona in ona ne ve kdo je on. Srečata se in doživita seksualno avanturo (v tem je morda del banalnosti zgodbe). Duši o tem ne vesta ničesar. Telesi se spoznata, stopita v stik, občujeta.
Ko se telesi ločita, duši ponovno vzpostavita stik preko interneta. Ena duša, ki jo to bolj muči zaupa drugi, da je njeno telo grešilo, da je njeno telo prevaralo telo njenega uradnega partnerja. Druga duša na to reagira (za moj okus spet banalno a lahko bi tudi drugače). Prva duša se spove drugi duši o grehih njenega telesa do najmanjše potankosti. V pripovedi prve, druga duša spozna svoje telo. Skoraj bi rekel, da ga zaloti. Duši ugotovita, da sta se njuni telesi, proti njuni volji, srečali in celo spolno občevali! Proti njuni volji!! Duši sta se namreč zmenili, da se ne bosta srečali!
Genialno!
Zgodba se sevada nadaljuje banalno in pisatelj še zdaleč ne izkoristi vseh njenih potencialov. Verjetno se jih sploh ne zaveda. Zdaj mi je jasno, zakaj bo chat vedno obstajal samo v tipkani obliki, kljub tehničnim možnostim prenosa zvoka in slike. Tudi avatarji so samo avatarji, fizične prezentacije duše, ki dajejo impresijo o tem kakšna duša je nikakor pa kakršnekoli povezanosti s telesom. Tu pa tam kdo za avatarja pokaže svojo pravo sliko. Tudi to pove nekaj o njegovi duši: navezanost le te na svoje telo.
To o čemer so nekdaj filozofi le razpravljali, dematerializiran človek, čista duša, sanje pesnikov, vse to nam je z internetom podarjeno. Vse to je z internetom stvar našega vsakdane, pa se tega še zavedamo ne! Kdo pravi, da internet razoseblja: ni res! Internet raztelesi!
